• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

búnkast -a -o prid. (ȗ) 

  1. 1. poln bunk, oteklin: ves bunkast in lisast je po obrazu
  2. 2. ekspr. debel, okrogel: dekle je majhno in bunkasto / velik bunkast nos



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek