buzakljún -a (ȗ) star. neumen, neroden človek: kakšen buzakljun pa si, da še premišljuješ / kot psovka molči, buzakljun



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek