1. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujočih se elementov:omenjene zgradbe tvorijo celoto; gradivo je avtor povezal v harmonično celoto; njegovo delo je zaokrožena celota / podrediti novo že obstoječim urbanističnim celotam; to je v interesu naroda kot celote / ljudstvo tvori enakopravno celoto skupnost // neokrnjen, poln obseg česa:deliti celoto na dele // z rodilnikom vsi posamezni deli, elementi skupaj:celota likovnih elementov; celota vseh problemov / posameznosti razume, celota pa mu je ostala nejasna
2. v prislovni rabi, v zvezi v celotiizraža polnost, ne samo delnost česa:program je v celoti izpolnjen; razprave ni bilo mogoče v celoti ponatisniti / v celoti ga je polomil // izraža omejevanje na glavno, ne glede na posameznosti, podrobnosti:knjiga je v celoti sprejemljiva, le nekatere stvari so sporne; stanje se je, vzeto v celoti, nekoliko popravilo // izraža izčrpnost navedene količine:knjižnica ima v celoti milijon knjig
Dostopnost