• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

cép -a m, mn. tudi cepóvi, tož. mn. tudi cepé, im. dv. tudi cepá (ẹ̑) 

  1. 1. del cepca, s katerim se udarja: privezati nov cep; les za cepe / redko ves dan je vihtel cep cepec
  2. 2. redko enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cep se je prijel; narezati češnjevih cepov // cepljenka, cepljenec: zajec dela škodo na cepih
  3. 3. zastar. debela palica, gorjača: z železom okovani cepi
  4. 4. ed., star. precep: ujeti gada v cep
    ●     star. v dva cepa govoriti dvoumno; star. majati se v dva cepa na levo in desno; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek