č [čéinčə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, č čéja tudi č-ja (ẹ̄; ə̏) četrta črka slovenske abecede: strešica na velikem Č je zabrisana // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: beseda se končuje na č
♦ lingv. deležnik na -č
č neskl. pril. četrti po vrsti: odločba pod točko č