četvórček -čka (ọ̑) 

  1. 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: trojčki in četvorčki
  2. 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: stanuje v četvorčku
    ♦ 
    filat. štiri znamke, iztrgane iz pole v obliki pravokotnika; min. skupina štirih kristalov iste rudnine



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek