dehtéti -ím [dəhtudideh] nedov., dehtì tudi dêhti (ẹ́ í)
1. knjiž. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati:rožni grm ne dehti več; lipa opojno dehti; brezoseb. dehtelo je po zemlji in drevju / ekspr. v parku je dehtela pomlad
2. star. zelo želeti, hrepeneti:njeno srce je dehtelo slišati to besedo; v njej vse dehti po ljubezni