• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

dehtív -a -o [dəhtudideh] prid. (ī í) knjiž. 

  1. 1. dišeč, dehteč: po junijskem dežju je bil zrak dehtiv; dehtivo cvetje; dehtivo perilo / dehtive noči
  2. 2. ekspr. hrepeneč, poželjiv: dehtiv pogled / dehtivo hrepenenje

dehtívo prisl.: dehtivo vlečejo vase vonj pečenke



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek