deklaratíven -vna -o prid. (ȋ) 

  1. 1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna
  2. 2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen
    ♦ 
    jur. deklarativna odločba odločba, ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje

deklaratívno prisl.: ne samo deklarativno, ampak tudi z delom je pokazal svojo zavest



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek