• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

devetéro štev. neskl. (ẹ̑) skupina devetih enot

  1. a) pri množinskih samostalnikih: njemu bi človek ne videl v srce, pa če bi si nataknil devetero naočnikov (I. Cankar)
  2. b) pri drugih samostalnikih: prvi izmed devetero otrok



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek