disjunktíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na disjunkcijo: disjunktivna sodba; disjunktivno vprašanje
 
lingv. disjunktivni števnik števnik, ki opozarja na različnost štetega; ločilni števnik; disjunktivno priredje priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo; ločno priredje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek