diskrecíja -e ž (ȋ) 

  1. 1. diskretno ravnanje, vedenje: lahko računamo z njegovo diskrecijo; potrebna je popolna diskrecija
  2. 2. jur. pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno možnih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; svobodni preudarek: sodnik je odločil po diskreciji



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek