• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

disonánca -e ž (ȃ) 

  1. 1. muz. neblagoglasno razmerje dveh ali več tonov: v tej skladbi se kopičijo disonance; disonanca in konsonanca / gosli so se oglasile v rezki disonanci
  2. 2. knjiž. neskladnost, nesoglasje, neubranost: disonanca barv / socialne disonance; disonance življenja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek