• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

dišávnica -e ž (ȃ) 

  1. 1. nav. mn. rastlina, bogata z dišavnimi snovmi: gojiti dišavnice in zdravilne rastline; nabirati in sušiti dišavnice; domače in tuje dišavnice; dišavnice za juho
  2. 2. posodica za dišave: odpreti dišavnico; dragocena dišavnica



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek