dláčica -e ž (á) 

  1. 1. manjšalnica od dlaka: po roki so ji rasle svetle dlačice; dlačice v nosu / gosenice s štrlečimi dlačicami
  2. 2. nav. mn., bot. enoceličen ali večceličen izrastek rastlinske povrhnjice: listi tobaka so porasli z dlačicami; hmelj se oprijemlje s plezalnimi dlačicami; koreninske dlačice koreninski laski



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek