• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

dobróten -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. 

  1. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda
  2. 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce

dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek