• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

dobrótnica -e ž (ọ̑) 

  1. 1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica
  2. 2. iron., redko vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov)



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek