dohitéti -ím dov., dohítel (ẹ́ í) 

  1. 1. s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj: dohitel ga je na ovinku; tako beži, da ga ne morem dohiteti / z avtom je dohitel vlak
     
    smrt ga je dohitela na potovanju umrl je na potovanju
  2. 2. izenačiti se s kom v čem: dohiteti sosede pri delu; tik pred koncem ga je dohitel na tabeli; v šolstvu smo dohiteli napredne države; v znanju ne more dohiteti svojih sošolcev
  3. 3. redko nadomestiti, popraviti: zamujenega ne moremo več dohiteti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek