dokázen -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti
 
jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek