dopúščati -am nedov. (ú) 

  1. 1. ne preprečevati, ne braniti, da se kaj zgodi, godi: oče nam je dopuščal, da smo se igrali po mili volji / o tem ne dopuščam razgovora; ne, kot predsednik tega nikakor ne dopuščam ne dovolim // bolečine mu niso dopuščale, da bi sedel; vstal bom, če mi bodo dopuščale moči če bom mogel
  2. 2. priznavati za možno: dopuščam, da je moje mnenje zmotno / dopuščam možnost, da si le bil na sestanku / pravilo dopušča izjeme; enačba dopušča dve rešitvi
    ● 
    ekspr. njegova izjava ne dopušča niti najmanjšega dvoma je neovrgljiva, resnična

dopuščajóč -a -e: govoril je jasno in odločno, ne dopuščajoč ugovore



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek