• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

doyên tudi doajên -a [doajen] m (ȇ) knjiž. najstarejši član skupine, zbora, zlasti diplomatskega: veleposlanik je kot doyen diplomatov pozdravil predsednika; doyen ljubljanske Drame



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek