drgetáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 

  1. 1. močno se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: videl je, kako se stiska v plašč in drgeta; roke, ustnice drgetajo; živec na licu mu drgeta; drgetati od jeze, od mraza; ves drgeta / njen glas je od razburjenja malo drgetal; pren. letalo je drgetalo, pripravljeno na polet
  2. 2. ekspr. biti močno vznemirjen: vsa drgeta v strahu, da bi ga našli; brezoseb. čutil je, kako drgeta v njem / kar drgeta pred njim zelo se ga boji

drgetáje: drgetaje so lezli iz mrzle vode

drgetajóč -a -e: drgetajoč je omahnil na klop; drgetajoč starec; spregovoriti z drgetajočim glasom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek