drugôten -tna -o prid. (ó) 

  1. 1. ki je po pomembnosti, vrednosti na drugem mestu: literatura je zanj drugotnega pomena; zaslužek je pri njem igral drugotno vlogo
  2. 2. ki se pojavi za prvim, glavnim: drugotni učinki atomske eksplozije; drugotni spolni znaki
    ♦ 
    gozd. drugotni poganjek poganjek, ki zraste iz starega tkiva



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek