družábnik -a (ȃ) 

  1. 1. kdor je s kom, zlasti zaradi zabave: zanimiv je bil tudi moj drugi družabnik, star podeželski zdravnik; imela je precejšen krog družabnikov; pren. nož je v samotni celici nevaren družabnik // kdor je rad med ljudmi in zna zabavati: ima prijetnega družabnika; on je dober, vesel družabnik
  2. 2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: poiskal si je sposobnega družabnika / v kapitalistični ekonomiki družabnik firme XY
     
    ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek