• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

dvójkar -ja m (ọ̑) pog. učenec z najnižjimi pozitivnimi ocenami: zelo se je poslabšal, dvojkar je // nekdaj učenec z negativnimi ocenami: ob koncu leta je bilo v razredu pet dvojkarjev in dva odličnjaka



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek