• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

enoveljáven -vna -o prid. (á ā) publ. neizpodbiten, neovrgljiv: poskusi niso dali enoveljavnih rezultatov

enoveljávno prisl.: upravičenost takšnega sklepa je mogoče enoveljavno dokazati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek