enovít -a -o prid. (ȋ) 

  1. 1. ki je enakih, istovrstnih sestavin: enovita snov / ta človek ima enovit značaj; roman je enovit po svoji kompoziciji
  2. 2. ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: enovit vojaški blok / narod kot enovita celota
  3. 3. knjiž. skladen, harmoničen: enoviti gibi telovadcev



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek