fičafáj -a (ȃpog., šalj. 

  1. 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic; lok: napeti fičafaj; otroci so streljali s fičafaji; ekspr. orožja ni, kaj se bomo branili s fičafaji
  2. 2. igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov; frača: zbiral je elastiko za fičafaje
  3. 3. slabš. puška: kako naj streljamo s temi fičafaji



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek