fiksácija -e ž (á) 

  1. 1. knjiž. trdna namestitev, pritrditev: fiksacija jezika pri umetnem dihanju; fiksacija zobne krone
  2. 2. psih. kar se je vtisnilo v človekovo zavest oziroma podzavest ali se je ustalilo v obnašanju: človek, ki ga je v življenju komaj poznal, mu je postal po smrti fiksacija // končni proces v nastajanju navade



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek