gladóven in gládoven -vna -o prid. (ọ̄; ā) 

  1. 1. nar. lačen: mukanje gladovne živine / obsojeni so bili na gladovno smrt od lakote // požrešen, lakomen: zelo je gladoven na meso
  2. 2. v zvezi gladóvna stavka protestno odklanjanje jedi z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: pripravljati, začeti gladovno stavko; priporniki so se odločili za štirinajstdnevno gladovno stavko; z gladovno stavko v rovih so dosegli zvišanje mezd



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek