• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

glasník -a m (í) 

  1. 1. s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: bil je glasnik idealov takratne mladine; glasnik svobode / težke naloge pesniškega glasnika
  2. 2. knjiž. kdor prinaša kako novico ali sporočilo; sel, kurir: vest so poslali po posebnih glasnikih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek