glasóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na glas: odpravljati govorne in glasovne motnje; enotna in pravilna izreka posameznih glasov in glasovnih skupin; občudovali so glasovno ubranost recitatorjev / to je zbor s sijajnim glasovnim materialom; ta skladba zahteva, zlasti v sopranih, velik glasovni obseg; pevka z zavidljivo glasovno višino
 
lingv. glasovni pojavi spremembe, prilagoditve glasov; lit. glasovna figura posebej izbrani in uporabljeni glasovi za pesniško izražanje

glasóvno prisl.: glasovno bleščeč



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek