góvoren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na govor: kandidat ne sme imeti govornih motenj; njegova govorna napaka se da odpraviti; človekova govorna sposobnost; bil je igralec s sijajno govorno tehniko / radijske govorne oddaje; govorno in pisno sporazumevanje / igralci imajo veliko govorno kulturo; človekove govorne zmožnosti / govorni organi
♦ 
ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek