gredóč prisl. (ọ̄) 

  1. 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: ko boš šel domov, se gredoč ustavi še pri stricu; na poti iz tovarne je gredoč obiskal še vse gostilne
  2. 2. nar. v trenutku, takoj: tak je: obrne se in gredoč pozabi na žalost; legel je in gredoč zaspal // z lahkoto, brez težav: ne bojim se ga, gredoč ga premagam
  3. 3. nar. na hitro, bežno: samo gredoč ga je ošinila s pogledom
  4. 4. star. izraža, da se kaj posebej ne poudarja; mimogrede: toliko (pripomnim) samo gredoč; prim. iti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek