gúmpec -pca (ȗ) pog., slabš. omejen, neumen človek: sami gumpci so se zbrali; pravi gumpec je / kot psovka gumpci zabiti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek