• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

hlastáč -a m (á) redko 

  1. 1. požrešnež: bil je nenasiten hlastač
  2. 2. ekspr. bahav, domišljav človek: vedeli so, da je neresen hlastač



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek