• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

horizontála -e ž (ȃ) 

  1. 1. geom. črta, vzporedna z gladino mirujoče vode: horizontala in vertikala; pren. umirjene horizontale kozolcev v razgibani gorski pokrajini
  2. 2. geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z isto nadmorsko višino; izohipsa: kartografska skica z vrisanimi horizontalami



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek