hrôpsti hrôpem nedov., hrópel in hrôpel hrôpla (ó) 

  1. 1. dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi: bolnik hrope; hropla je vedno glasneje; težko hropsti / hropsti od bolečine, pod bremenom / konji so hropli od napora; brezoseb. v prsih mu hrope
     
    ekspr. opeharil me že ne boš, je hropel hropeče govoril
  2. 2. ekspr. dajati hropenju podobne glasove: lokomotiva hrope in sopiha; prim. hropeti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek