hrúp -a (ȗ) 

  1. 1. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: bil je tak hrup, da še samega sebe nisi slišal; iz gostilne se je razlegal hrup; delati hrup; oglušujoč, ekspr. peklenski hrup; hrup motorjev; hrup na cesti; v tovarni je veliko hrupa / praznovali so s hrupom glasno, hrupno // ekspr. ženske so zagnale strašanski hrup so začele kričati; pren., ekspr. v samostanu ga ni motil posvetni hrup
  2. 2. ekspr. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: skušajte to urediti brez hrupa; njegove pesmi so povzročile veliko hrupa
    ● 
    ekspr. bojni hrup boj, vojna; ekspr. bilo je mnogo hrupa za (prazen) nič mnogo nepotrebnega razburjanja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek