humanitéta -e ž (ẹ̑) 

  1. 1. knjiž. humanost, humanizem: ideal humanitete, svetovnega miru in spoštovanja človeka
  2. 2. do 1848 zadnja dva razreda šestletne gimnazije: profesor humanitete v Celovcu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek