igráča -e ž (á) 

  1. 1. predmet, ki ga uporablja otrok za igranje: kupovati otroku igrače; polomljene, razbite igrače; igrača iz blaga, lesa / trgovina z igračami / medvedek je njena najljubša igrača; otroška igrača // ekspr. kar služi komu samo za (lahkomiselno) zabavo: ves čas je bila njegova igrača / ljubezen ji je le igrača / otroka imajo le za igračo; nož ni za igračo
  2. 2. ekspr. lahkotno, igrivo delo, zlasti literarno: ustvaril je tudi več literarnih igrač
  3. 3. ekspr., z rodilnikom kar je v popolni oblasti koga, česa: on je igrača svojih čustev, strasti / ladja je postala igrača valov
  4. 4. zastar. igranje, igra: dnevi brezskrbnih igrač
    ● 
    ekspr. puška postane v njegovih rokah igrača zna jo zelo dobro uporabljati; ekspr. to (narediti) je zanj igrača mu je zelo lahko (narediti); ekspr. potegavščina je le nedolžna igrača ni nič hudega; ekspr. ubijalske igrače orožje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek