imenoválec -lca [lcinu̯c(ȃ) 

  1. 1. mat. število pod ulomkovo črto: pomnožiti števec in imenovalec z istim številom / skupni imenovalec ki je skupen več ulomkom
  2. 2. publ., v zvezi skupni imenovalec kar kaj povezuje, druži: njegovemu pripovedovanju manjka skupni imenovalec / dati kaj pod skupni imenovalec
     
    publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek