ímperativen in imperatíven -vna -o prid. (ȋ; ȋ) nanašajoč se na imperativ: spoznati imperativne naloge podjetja; imperativna potreba samoohranitve / njegovo govorjenje je bilo zelo imperativno ukazovalno
♦ lingv. imperativni stavek velelni stavek
ímperativno in imperatívno prisl.: še podatke je treba imperativno zahtevati
Dostopnost
Dostopnost