imprimátur -ja (ȃ) nekdaj pismeno dovoljenje za natis: dati, dobiti imprimatur / Prešernove pesmi so od cenzorja dobile imprimatur
♦ 
rel. pismeno dovoljenje cerkvenega predstojništva za natis verskega, cerkvenega spisa; zal. (pismena) odobritev avtorja, založbe ali tiskarne, da se tiskanje začne



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek