• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

impromptu -ja [impromptíinempromptí] m (ȋ) 

  1. 1. muz. krajša instrumentalna skladba z značilnostmi improvizacije: bagatele in impromptuji za klavir
  2. 2. knjiž., redko domislek, domislica: občudovali so njegove impromptuje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek