1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik:kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua
2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek:v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti:visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui
3. nav. slabš. človek, oseba sploh:ta individuum je kaj vem odkod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov
4. knjiž., redko del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota:skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov ♦ biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj