ínterim tudi interím -a (ȋ; ȋ) knjiž. začasna rešitev: vprašanje so uredili z interimom
♦ 
zgod. augsburški interim odlok državnega zbora v Augsburgu leta 1548, po katerega določilih naj se do cerkvenega zbora rešujejo sporna verska vprašanja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek