1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovanje, posmeh:njegovo orožje je ironija; komaj opazna ironija; sredstva ironije / njen pogled je izražal ironijo; v njegovih besedah je začutila jedko ironijo; govoriti, reči kaj z ironijo; sestavek je poln ironije / ekspr. kar sem rekel, mislim brez ironije zares, iskreno
2. ekspr., navadno v povedno-prislovni rabi izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja:da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija / ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam / z oslabljenim pomenom ironija naključja, usode ♦ lit. romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje
Dostopnost