izbrúh -a (ȗ) 

  1. 1. glagolnik od izbruhniti: izbruh gejzira, ognjenika // prodor česa iz notranjosti zemlje na površje: pri vrtanju je prišlo do izbruha; izbruh nafte, plina; moč izbruha / podmorski izbruh
  2. 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: bala se je njegovih izbruhov / čustveni izbruhi; izbruhi jeze, obupa / nacionalistični izbruhi izgredi
  3. 3. nav. ekspr., s prilastkom nenaden, silovit pojav, začetek česa: nenaden izbruh bolezni; izbruh epidemije
     
    publ. izbruh sovražnosti nenadna sprememba prikritega nasprotovanja v odkrit spopad // pojav, začetek sploh: kmalu po izbruhu vojne je odšel
    ♦ 
    astr. sončni izbruh sončna erupcija; geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek