izbúhniti -em dov. (ú ȗ) 

  1. 1. nav. ekspr. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: v sodu se je naredil led in izbuhnil dno; zid se je izbuhnil
     
    les. les se izbuhne se izboči
  2. 2. nar. izbuljiti: prestrašeno, začudeno je izbuhnil oči

izbúhnjen -a -o: izbuhnjen zid; na kolenih izbuhnjene hlače; izbuhnjene oči



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek